Pismo #5 – Smeh, ki odmeva dlje od bolečine

Če bi me danes kdo vprašal, kaj si otroci v sirotišnici najbolj želijo, bi mu verjetno težko odgovorila z enim samim stavkom. Njihove želje so namreč tako različne, kot so različni oni. V sirotišnici niso samo dojenčki, ki potrebujejo stekleničko in topel objem. Tam odraščajo otroci različnih starosti, vsak s svojo zgodbo, svojim značajem, svojimi ranami in svojimi sanjami. In prav zato so različne tudi njihove želje.

Veliko popoldnevov sem preživela med previjanjem dojenčkov. Medtem ko sem skrbela za najmlajše, so starejši posedali okoli mene. Klepetali smo o šoli, o tem, kdo je bil danes najbolj nagajiv, kdo je komu pojedel mango, kdo se je naučil novo pesem in kdo je med nogometom dosegel največ golov. To so bili tisti preprosti pogovori, ki jih človek sprva skoraj ne opazi, kasneje pa ugotovi, da so prav ti stkali najlepše vezi.

Nekega dne sem jih vprašala, kaj si najbolj želijo.

Pričakovala sem različne odgovore. Morda kakšno igračo. Žogo. Sladkarije.

Namesto tega so skoraj vsi hkrati vzkliknili: »Stickers!«

Nalepke.

Ne posebne. Ne drage. Ne takšne, ki bi svetile ali predvajale glasbo. Čisto navadne nalepke. Lahko rožice, avtomobili, živali ali pa celo navadne samolepilne etikete. Ni bilo pomembno, kakšne so. Samo da so nalepke.

Nasmehnila sem se. Tako malo je bilo potrebno, da so se jim zasvetile oči.

Ko sem se vrnila nazaj v Gambijo, sem jih nekaj prinesla s seboj. Ni jih bilo veliko, a še preden sem odprla vrečko, sem vedela, da bo iz nje nastalo veliko več kot le nekaj pisanih listkov. Dogovorili smo se za pravila. Da si jih bomo delili. Da vsak dobi nekaj. Da bomo poskusili poskrbeti, da nihče ne ostane praznih rok.

Morda se sliši nenavadno, a otroci pravila razumejo veliko bolje, kot jim odrasli pogosto pripisujemo. Potrebujejo le občutek, da so slišana, spoštovana in varna. Ko vedo, da si pošten in da boš držal besedo, so pripravljeni narediti skoraj vse.

Seveda ni šlo brez zapletov. Vedno obstaja tista ena nalepka, ki je najlepša. Tista, ki si jo želita dva otroka hkrati. Pride do glasnega dokazovanja, čigava je. Do kakšne solze. Tudi do prerivanja. Moj prvi instinkt je bil, da bi vedno stopila vmes in poiskala rešitev. Potem pa sem se naučila nečesa, kar mi je ostalo še danes.

Če njihova varnost ni ogrožena, jim moramo pustiti prostor. Prostor, da se naučijo pogajati. Da se naučijo popustiti. Da ugotovijo, da vsak spor ne pomeni konca odnosa. Pri njih prepir traja nekaj minut. Potem pa je, kot bi ga odpihnil veter. Čez trenutek že sedita skupaj, primerjata svoje nalepke, se smejita in drug drugemu pomagata izbrati najlepše mesto, kam jo bosta prilepila. Nista izgubila drug drugega. Izgubila sta le nekaj minut. Odnos pa je ostal. Občutek varnosti je ostal.

In mislim, da bi se odrasli od njih lahko marsikaj naučili.

Včasih pozabljamo, da se otroške želje ne končajo pri nalepkah. Ena od deklic me je nekega dne čisto potiho prosila za nove šolske čevlje. Skorajda sem imela občutek, da jo je sram. Nežno se je stisnila k meni, začela s tihim »aunty…«. Vedela sem, da nekaj rabi. Njeni čevlji so bili že tako strgani, da je v šolo velikokrat odšla kar bosa. V Gambiji imajo otroci v šoli uniforme. Tudi čevlji so del njih. Novi stanejo približno tristo dalasijev. Manj kot pet evrov.

Pet evrov.

Kolikokrat jih pri nas porabimo za kavo in kos torte, ne da bi o tem sploh razmišljali. Ali pa za kakšno drugo razvado.

Tam pa pomenijo, da otrok ne bo več hodil bos v šolo.

Druga deklica si je želela svoj zvezek. Samo svojega. Takšnega, v katerega bo lahko pisala in risala, ne da bi ga morala deliti z drugimi. Nekdo drug je sanjal o barvicah. Tretji o nogometni žogi. Četrti o nalepkah.

In ravno to se mi zdi najlepše.

Kljub vsemu, kar jim je življenje vzelo, so njihove želje še vedno otroške.

Še vedno znajo sanjati. Še vedno se znajo razveseliti drobnih stvari. Mehurčkov. Vodnih balonov. Oh, bitka z vodo – sploh, ko jim dovoliš, da te premočijo.

Še vedno iz ene same nalepke ustvarijo zgodbo. Iz kartonske škatle hišo. Iz peska mesto. Iz pesmi koncert. Iz dvorišča oder. In preden se zaveš, stojiš sredi prave predstave. Nekdo poje, drugi pleše, tretji ploska, četrti se od smeha valja po tleh. Vsak ima svojo vlogo. Nihče jih ni učil. Nihče jim ni napisal scenarija. Življenje je za nekaj trenutkov postalo ena sama velika igra.

Takrat pogosto pozabim, da sem v sirotišnici. Vidim samo otroke. In prebudim tega večnega otroka v sebi.

Otroke, ki me vsak dan znova učijo, da sreča ni vedno odvisna od tega, koliko imamo. Velikokrat je odvisna od tega, koliko smo sposobni videti v tistem, kar že imamo.

Ko danes pomislim na sirotišnico, se zato ne spomnim najprej bolečine. Ne spomnim se praznih sten, raztrganih oblačil ali pomanjkanja. Najprej zaslišim smeh.

Tisti glasen, iskren, nalezljiv otroški smeh, ki napolni dvorišče in za nekaj trenutkov utiša vse drugo.

Bolečina je tam. Vedno bo del njihovih zgodb.

A otroci so me naučili nekaj, česar sama verjetno nikoli ne bi znala.

Da smeh včasih res odmeva dlje od bolečine.