Z nekaj stavki o vodi sem se dotaknila že v prejšnjem pismu (#18). O tistem joku najmlajših, ki sem ga slišala že od daleč. O flaškah, proti katerim so se stegovale majhne rokice. O trenutku, ko sem jih želela napolniti in ugotovila, da pitne vode enostavno pač ni. O tem, da otroci niso bili »razvajeni«….
20. avgust je danes. Eden tistih datumov, ki jih ne pozabiš nikoli več, ko se enkrat zgodijo. Datumov, ki na koledarju izgledajo kot čisto navaden dan. Številka in mesec. Za vse druge morda samo četrtek. Zate pa postane meja med življenjem prej in življenjem potem. Nič kaj nisem spala čez noč. Od tega, da sem…
Zadnji dnevi so bili skoraj (pre)polni. Dela. Priprav. Seznamov. Kovčkov. Telefonskih klicev. Sporočil. Vsega, kar me je še čakalo na tistem neskončnem to-do listu, preden ponovno odidem. Priprav stvari za službo – ja, ob vsem tudi to, ker jackpota še vedno nisem zadela. Pa vseh ostalih projektov, ki prihajajo. Pakiranja. Prevzemanja donacij. Prelaganja stvari iz…
So vse zgodbe srečne? Niso. Lamin Eric Blessing. Danes bi imel leto pa pol. Leto in pol. Ko to pišem, se za trenutek ustavim. Ker bi danes moral biti nekje med tistimi malimi nogicami, ki že precej samozavestno raziskujejo svet. Morda bi že tekal. Morda bi padal in se pobiral. Morda bi izgovarjal prve besede….
Danes sedim sredi dveh svetov. Dobesedno. Okoli mene so pleničke. Tetra plenice (ob katerih sem skoraj diplomirala, preden sem našla te – čisto klasične). Flaške. Nosilke. Ninice. Igračke. Majhna oblačilca. Zdravstveni pripomočki. Vrečke in škatle, ki se zadnje dni nabirajo hitreje, kot jih uspem pospravljati. Odprti kovčki, za katere že zdaj vem, da bodo polni…
Animata je posebna deklica. Tista, ki ima poseben lesk iskric v očeh in ti ukrade srček v sekundi. S svojo neverjetno prijaznostjo. Z neizmerno toplino. Z mirnostjo, ki je ne bi pripisal dvanajstletnici. Je ena tistih deklic, ki je ne opaziš zato, ker bi bila najglasnejša. Ravno nasprotno. Pri njej je nekaj tihega. Nekaj nežnega….
Obstajajo odločitve, ki jih človek nikoli ne bi smel sprejemati, pa jih življenja včasih postavi pred nas. Kateremu otroku bomo pomagali? Katerega bomo peljali k zdravniku? Za katerega bomo kupili zdravila? Kdo lahko počaka še en teden? In kdo morda tega tedna več nima? Mislim, da je to ena najtežjih stvari, ki sem jih spoznala…
Nekateri odhodi bolijo drugače. Ne zato, ker bi izgubil osebo, ampak zato, ker veš, da ga moraš spustiti. Ko je Mohamed počasi okreval, sem si prvič po dolgih tednih dovolila zares zadihati. Ni bilo več treba šteti vsakega njegovega vdiha, nadzirati kisika v krvi in vse ostalo. Ni bilo več treba ob vsakem kašlju pomisliti…
Če sva z Liu še tistega lanskega 20. avgusta mislili, da je Samsan edini tako kritično bolan dojenček v sirotišnici, sva že naslednje jutro ugotovili, da se motiva. Takrat še nisva vedeli, da je bil Samsan šele začetek. Kot da bi se čez noč odprla Pandorina skrinjica. In midve sva bili vse bolj podobni »Don…
**”Aunty… please… take me with you.” “Don’t leave me here.”** Obstajajo stavki, ki jih človek sliši samo enkrat, Pa jih kljub temu posluša vse življenje. Ne ostanejo v ušesih. Ostanejo nekje veliko globlje. V srcu. In tam odmevajo še dolgo potem, ko glas že zdavnaj utihne. Še danes ne vem, koliko časa je minilo od…