-
-
Pismo #39 – Deklica, ki nikoli ne zahteva, da je prva
Obstajajo otroci, ki jih opaziš takoj. Tisti, ki stečejo proti tebi, še preden dobro prestopiš prag. Ki se prerivajo za objem, vlečejo za roko, kličejo tvoje ime in z vso svojo otroško odločnostjo zahtevajo vsaj košček tvoje pozornosti. In potem obstajajo otroci, ki ne stečejo nikamor. Ki ostanejo nekoliko zadaj, potrpežljivo opazujejo in čakajo. Ne,…
-
Pismo #38 – Kdo objame tiste, ki ne znajo objeti?
Nekatere resnice se ti ne razkrijejo v trenutku. Ne pridejo z velikimi spoznanji, ne potrkajo na vrata in ne prosijo, da jih razumeš. Včasih se moraš vanje zaleteti. Enkrat. Desetkrat. Stokrat. Se ob njih razjeziti, razočarati, izgubiti potrpežljivost in izreči besede, ki bi jih že v naslednjem trenutku, najraje vzel nazaj. Jap, jezik hitrejši od…
-
Pismo #37 – Ko ljubezen razpre dlani
Sedim na pragu vhoda v eni od sirotišniških zgradb. Za mano so sobe, v katerih večino svojega časa preživijo najmlajši pa otroci vse do tam, drugega, tretjega leta starosti. Ja, večinoma so not. V posteljah, ki si jih delijo. In ja, večinoma brez igrač. Že takoj na začetku bi se lahko odprla razprava zakaj, pa…
-
Pismo #36 – Ko drugačnost nastavi ogledalo
Hello, my sweet Gambia. Če sem mislila, da sem po podganji gala večerji doživela že vse, kar mi lahko ponudiš za dobrodošlico, sem se pošteno zmotila. Očitno si se odločila, da bo moja vrnitev nekaj posebnega. Nekaj, kar si bom zapomnila. Nekaj, kar me bo pribilo do konca. In ker se pri tebi stvari praviloma…
-
Pismo #35 – Pozor! Prihaja superMolami
Ne traja dolgo, pa ti že steče v objem. Takšen, iskren, močan, skoraj zaletav, kot da se nista videla celo večnost, četudi si se morda samo za nekaj minut umaknil iz njegove bližine. In še preden ga uspeš objeti nazaj, že hiti razlagati vse. Od povsem preprostih trenutkov dneva do posebnih dogodkov, ki so se…
-
Pismo #34 – Podgana na krožniku, predsodki na preizkušnji
Vrnem se v Gambijo. Sploh še nisem niti dobro odložila kovčkov, kaj šele razpakirala, pa me že vleče tja, kamor me vedno najprej odnese srce. K mojim malim sončkom. K tistim razigranim, glasnim, včasih neznosno navihanim bitjem, zaradi katerih je tudi najbolj naporna pot na drugi konec sveta vredna vsake ure, vsakega prestopa in vsake…
-
Pismo #33 – Zobozdravnik, ki ga nikoli niso srečali
Včasih za to, da nekomu podariš nekaj, kar se nam zdi čisto samoumevno, ne potrebuješ velikih načrtov, seznamov, plana dela. Včasih potrebuješ samo nekaj zobnih ščetk, past, nekaj prostora v kovčku in ljudi, ki verjamejo, da je vredno pomagati. Tudi takrat, ko je pomoč potrebna na drugem koncu sveta. Ja, včasih se velike spremembe začnejo…
-
Pismo #32 – Ko posteljica ostane prazna …
Ko je v sobi naenkrat tišina, pa čeprav okoli tebe hkrati joka še nekaj drugih dojenčkov. Ko je cmok v grlu tako velik, da težko dihaš, kaj šele, da bi iz sebe spravil eno samo smiselno besedo. Ko zrak postane gost in imaš občutek, da se je vse okoli tebe za trenutek ustavilo. In ko…
-
Pismo #31 – Česa palica ne more naučiti?
Že na daleč se sliši smeh. Tisti glasen, nalezljiv otroški smeh, v katerem je nekaj več kot samo veselje. Skoraj razburjenje. Vzhičenost. Kot da se je zgodilo nekaj tako velikega, da skrivnosti preprosto ni več mogoče zadržati zase. Počasi prihajam proti sirotišnici in že od daleč vidim, kako se otroci kupčkajo. Po dva, trije, štirje…
-
Pismo #30 – Ljubezen, ki ne zahteva pozabe
»Kaja, Kaja! Come, come!« Nisem še prav dobro prišla skozi vrata, ko je proti meni že pritekla gruča starejših otrok. Molami me je prijel za roko in me začel vleči za sabo, ob tem pa ves čas ponavljal nekaj v smislu: »Come, look, head, Jumo!« Poskušala sem ga ustaviti in vprašati, kaj se je zgodilo,…
-
Pismo #29 – Tvoja zgodba se ni končala
Dragi moj Laminček, 30. september je. V ozadju poslušam Alter Bridge – In a loving memory … in vsakič, ko zaprem oči, pred seboj vidim tebe – mojega smejkota, mojega posebnega fantka … s posebnim srčkom. Srčkom, ki se je ustavil pred točno letom dni. Ja, včasih pismo ni zares pismo. Včasih je spomin. Ali…
-
Pismo #28 – Tebi, moj mali čudež. Vse najboljše za drugi rojstni dan.
24. 9. 2024. Ja, najbrž ta datum drži. Če drži. Tako vsaj piše na dokumentih, ki sem jih lani bolj kot ne po naključju našla. Potem ko so mi avgusta govorili, da si star nekaj mesecev, s svojimi komaj 3.400 grami pa si tudi zares izgledal kot čisto majhen dojenček, sem enega dne ugotovila, da…
-
Pismo #27 – Naj se zgodi še ta čudež
Dolgo sem gledala v prazen dokument, preden sem začela pisati to pismo. Morda zato, ker že vnaprej vem, kaj bom na koncu (spet ali pa še enkrat) naredila. Ja – »spet« vas bom prosila za pomoč. In verjemite mi, da tega nikoli ne napišem zlahka. Vem, da ima vsak svoje življenje. Svoje skrbi. Svoje položnice….
-
Pismo #26 – Obljubili so jim, da se bodo vrnili
Jutri se začne šola. Ja, najprej je bil plan, da se začne že v ponedeljek (včeraj), pa so premaknili na sredo. Nekateri začnejo še malo kasneje. Tako se tudi tukaj počasi končujejo te »dolge« počitnice. No, čeprav so otroci iz sirotišnice praktično ves čas v šoli – tudi, ko ni pravega pouka, smo tukaj veliko…
-
Pismo #25 – Kos pice v raztrganem ruzaku
Izteka se zadnji teden tako imenovanih počitnic. In čeprav so se »uradno« tudi učne urice v šoli pri sirotišnici zaključile že v prejšnjem tednu, smo še vedno dopoldan v tej šoli. Prav vsi otroci, ki so v sirotišnici, od tam nekje tretjega leta naprej, že takoj zjutraj praktično pritečejo čez dvorišče v učilnico, kjer sva…
-
Pismo #24 – Kam pripadaš, če si otrok “sirotišnice”?
Včasih se najpomembnejše zgodbe ne začnejo tam, kjer jih ponavadi iščemo ali morda celo pričakujemo, da jih bomo našli. Ne v sirotišnici. Ne ob otroški posteljici. Ne v bolnišnici. Ne v trenutku, ko veš, da se dogaja nekaj velikega. Včasih pridejo čisto potiho. Nepričakovano. Sedejo za volan starega taksija, te poberejo nekje ob cesti in…
-
Pismo #23 – “The leg is gone.” Noge ni več. A naš M. živi
Zdi se, da se je teden šele začel, pa je minila že sreda. Ura je nekaj pred drugo ponoči, ko mi zapiska telefon, na katerega sem v zadnjem dnevu pogledala tisočkrat. Ja, danes je bil tisti »dan D« za našega M. Popoldan je odšel na operacijo – na amputacijo noge. Fant, ki mi je pred…
-
Pismo #22 – Iz majhne gambijske šole – o velikih stvareh
Majhen kabinet ravnatelja in učiteljev. Ja, skupen. Na stenah plakati z učnimi vsebinami, načrti, urniki, nekateri že malo zviti od vročine in vlage. Na mizi nekaj zvezkov, papirjev, svinčnikov. Zunaj se med drevesi slišijo otroški glasovi, smeh, klicanje, občasno kakšen prepir, potem pa spet smeh. Za trenutek se ozrem na koledar. Ponedeljek, 31. avgust. Kar…
-
Pismo #21 – Dajmo mu priložnost, da (pre)živi
Tokrat vas resnično prosim, da si vzamete nekaj minut in preberete to pismo. Do konca. Ne zato, ker je žalostno. Ne zato, ker bi želela, da vas za trenutek stisne pri srcu. In ne zato, ker je iz Gambije, kjer sem se v zadnjem letu naučila, da lahko človek vidi stvari, za katere si nikoli…
-
Pismo #20 – Aisha: Svet, prihajam!
Nekateri otroci pridejo v tvoje življenje čisto potiho. Skoraj neopazno. Potrebujejo nekaj časa, da ti dovolijo blizu, potem pa nekega dne ugotoviš, da so se ti nekje vmes naselili v celo tvoje srce. Potem pa so taki, ki pridejo z vsem, kar imajo. Na enkrat. Z očmi, ki se smejijo še preden se zasmeji obraz….
-
Pismo #19 – Saj smo že … navajeni
Z nekaj stavki o vodi sem se dotaknila že v prejšnjem pismu (#18). O tistem joku najmlajših, ki sem ga slišala že od daleč. O flaškah, proti katerim so se stegovale majhne rokice. O trenutku, ko sem jih želela napolniti in ugotovila, da pitne vode enostavno pač ni. O tem, da otroci niso bili »razvajeni«….
-
